Veliko jezero

Prispeli so do roba ogromnega jezera, in na njem je plavalo ogromno čolničkov. Hagrid jim je naročil, naj gredo v čolničke po štirje. On je v čolniček sedel sam in na čelu kolone skalil mirno gladino z zamahom vesel. To so storili tudi ostali in flota čolnov se je počasi premikala prek ogromne vodne površine. Kmalu so zagledali grad s polno stolpički. Prišli so do obale in se izkrcali. Hagrid jih je povedel do velikih hrastovih vrat in jih odprl. Pred njimi je čakala visoka vitka ženska srednjih let. Popeljala jih je notri in jih ustavila pred še enimi velikimi vrati.

Zavili so okoli ovinka. Do tedaj z Emmo nista zinili niti ene besede. Zagledali so jezero. Vsi so obsatali, ter imeli odprta usta. Edina izjema je bila Samell, saj je bila očitno res pripravljena na vse. Odšli so naprej. Prispeli so do čolničkov, v katerih so se zibale ogromne svetilke.
"PO ŠTIRJE V ČOLN!" Vsi so hitro odbrzeli k čolnom, ter se usedli. Z Emmo sta si izbrali čoln, ki je bil v sredini ((že spet XD)) vseh čolnov. Vendar k njima ni pristopil nihče, zato so morali vsi skupaj počakati da se napolni. Končno so se odpeljali. V njun čoln sta pristopila še neko dekle, zraven nje pa fant. Fant je prijel za vesli, ter začel veslat. Ko je Samell videla, da mu roke komaj opazno drhtijo, je tudi sama prijela za veslo. Najprej jo je pogledal z jezo, kmalu zatem pa z presenečenjem v očeh. Emma je v roki držala svetilko, da so videli kam iti. Kmalu so prispeli na kopno. Eden od dečkov je padel v vodo, zdaj pa je imel okoli sebe ovit Hagridov plašč. V Stopili so skozi ogromna vrata. Nato še ena. Kmalu so prispeli v notranjost Bradavičarke.

Njegovo celotno telo je otrpnilo, ko ga je prijela za dlan. Bilo mu je vseeno, da ga je precej nasilno povlekla ven iz kupeja, saj je lahko mislil le na njeno dlan. Imela je dolge, vitke prste, bledo kožo, ki je bila precej hladna. Sledil ji je, poleg tega pa je za seboj napol vlekel napol nesel svoj kovček. Prebila sta se skozi gnečo na postaji, mimo bradatega orjaka, ki je mahal s svojo svetilko. Povodenj prvošolcev ju je vodila do brega orjaškega jezera, ki se je raztezalo prav do rta, na katerem je stal mogočen, starodaven grad. Ni mu vzelo sape, kot bi mu moglo. Tako je rekel oče, da ko bo prvič zagledal Bradavičarko, da mu bo zmanjkalo besed. Skomignil je z rameni in se hitro stlačil v čolnič poleg Rain. Pri tem si je pomagal s komolci. Ko sta že sedela, je ugotovil, da na sprednji klopci sedita dve deklici, ki sta že od daleč sevali dobroto. Harry se je namrščil in se nagnil nazaj, stran od njiju. Bil je skoraj kot smrad, dobrota namreč. Vseeno se je odločil, da bo nekako preživel to vožnjo s čolničem preko temnega jezera. Videl je, kako zgroženo je est strmela v vodo, in pri tem se je rahlo nasmehnil. Poprijel je za vesla in jih potopil pod gladino. Na površini so se zarisali majhni valovčki.

Na robu jezera so jih čakali čolnički, pogled na Bradavičarko pa je bil naravnost veličasten. "Po štiri v čoln," je zaklical orjak. V čolnu bo sedela z dvema rjavolasima pegastima dekletoma in debeluhom. Zavzdihnila je in poklicala volčjaka. Stlačili so se v čolniček in začeli veslati. Na sredi poti je debeluh padel v vodo, saj se je trudil iz neznanega razloga vstati, in Sarah mu je morala pomagati splezati nazaj v čoln tako, da je bila zelo mokra. Ko so prispeli je dobila brisačo, seveda debeluh tudi, nato pa so odšli s staro čarovnico strogega videza v veliko dvorano. Volčjaka sta ji tiho sledila, Silver pa je kot ponavadi čepela na njeni rami.

Z Angie sta se znašli na čolnu, med ostalimi enajstletniki.
Lynn je zardela in odgovorila na Angieino vprašanje, katerega ji je ta postavila že pri postaji. "Nobene čarovnije ne znam izvesti. Čeprav jih nekaj poznam, ker imam starejšo sestro, ki je že končala Bradavičarko."
Malo je pomislila. "Poznam urok, ki razoroži nasprotnika in takega, ki prikliče k sebi predmete. Komaj čakam, da bom lahko kakšnega izprobala na šoli! Kaj pa ti?"
Med tem, ko je čakala, da ji Angie odgovori je ugotovila, da se že premikajo. Čolni so neslišno drseli po vodni gladini, Bradavičarka pa je bila vedno bližje. Bila je ogromna in mnogo lepša od Gringotta, pa že ta je bil veličasten in lep. Lynn se šole kar ni mogla nagledati in je samo strmela z odprtimi usti.

Olajšano je vzdihnila, ko je slišala, da tudi Lynn še ne zna čarati. "Tudi jaz nisem še nobene čarovnije izvedla. Včasih gledam mamo kako čara, ampak ne poznam nobene besede, razen za odklepanje ključavnic." Zasmejala se je: "Ta mi velikokrat prav pride."
Nekaj časa se je še razgledovala naokoli. Gledala je Bradavičarko in njeno posestvo. Odločila se je, da bo šla takoj naslednji dan raziskovat. Naj povabim Lynn s seboj? se je spraševala. Nakoncu se je odločila, da bo vprašala, če se ji pridruži.
Dejala je: "Jutri grem raziskovat grad in njegovo okolico. Bi šla z mano?" Upala je, da bo Evelynnin odgovor ja, ker je vse bolj zabavno, če počneta dva.
Medtem, ko je čakala na odgovor je gledala naokoli in si že zamišljala, kam vse bo šla.

Ko je Lynn slišala Angieino idejo, da bi šla raziskovat grad, je bila takoj za. "Jasno!" je vzkliknila navdušeno, da se je marsikatera glava obrnila proti njima. "Zelo rada raziskujem," je nato nekoliko tišje povedala Angie.
Bližali so se kopnemu in Lynn je na to opozorila Angie, ki je bila s hrbtom obrnjena proti Bradavičarki. Čolni so varno pristali. Noč je bila jasna in polna zvezd. Lynn je splezala iz čolna in se postavila v vrsto za Angie. Veliki bradati moški, ki so ga nekateri poklicali Hagrid, jih je odpeljal proti gradu. Lynn se je živčno nasmehnila Angie in se ozrla po ostalih obrazih. Nekatere je bilo vidno strah, drugi pa so se živčno smehljali, kakor ona.
"Angie, kako nas bodo sploh razporedili po domovih? Doma mi niso hoteli povedati, da bi ostalo presenečenje," je Lynn rekla svoji prijateljici.

Angie je bila zelo vesela, da gresta z Lynn skupaj.
Ko je videla, da pristajajo je bila razburjena in malce živčna. Stopila je iz čolna, nato pa počakala še Lynn. Postavili so se v vrsto.
Na prijateljičino vprašanje je odgovorila: "Mislim, da ti na glavo poveznejo Klobuk Izbiruh. on potem določi, v katerem domu boš." Tudi sama je komaj prepričala starče, da so ji to povedali a na koncu ji je le uspelo.
Nekaj časa so tako stali in Angie je komaj čakala, da se premaknejo naprej. Odločila se je, da si bo medtem če malo ogledala bradavičarko od zunaj. Videla je velika vrata. To bo najbrž glavni vhod, se je zamislila. Zdelo se ji je tudi, da vidi sovji stolpič. Komaj je čakala, da bo lahko staršema poročala o tem.
Z živčnim nasmeškom se je obrnila k Lynn. Zašepetala je: "Zakaj se še ne premaknemo? Sam smo že vsi tukaj."
V tistem trenutku se je kolona premaknila in začeli so stopati proti gradu.