Sovji stolpič

Sarah je tekla po hodnikih in si nazadnje priborila pot na prosto. Ura še ni bila devet, zato je lahko še vedno bila izven doma. Ko se je vzpenjala po stopnicah ji je skoraj spodrsnilo, a se je ujela. Kmalu je bila pred vrati v stolpič. Slednja so bila majhna in lesena. Vstopila je. Prostor je bil temačen in poln ptic. Sarah si je na ramo navezala usnje nato pa predirno zažvižgala. Žvižg je bil identičen kraguljevemu vzkliku, ki se je nato oglasil. Iz nekega kota je priletela čudovita srebrna ptica. Silver.
Sarah je z njo na rami odšla nazaj in hitela kakor je le lahko.

Mravljinci so se sprožili po njenem hrbtu, ko je svoje roke ovil okoli nje. Sedaj se ni mogla odmakniti, tudi če bi se hotela. Od adrenalina jo je kar treslo. Prerosto ni razumela, kako bi ji lahko on vrnil objem, Harry, vedno tako hladen, nesramen in nedostopen... Nato je dobesedno padel dol na klop in Rain za njemu, a je ugotovila, da se je le hotel skriti pred Mary. Ni pospustila z objemom. Še tesneje jo je potegnil k sebi, ni mogla dihati ampak jo je brigalo. Tudi če se zaduši, vsaj z njemu se bo. Nato je odprl ustnice, v namen, da bi nekaj izjavil. Nemo je odprla usta. Zamežikala je kot budalo ob njegovih besedah, nato pa se je zbrala. "Daj no. Nisem. Napačno predstavo imaš." Nasmehnila se mu je in nato je trapasti zvonec zapel konec odmora. "Neeeeee," je protestirala Est, ki se je v trenutku odločila, da bo ob priliki poškodovala zvonec. Prišel je majhen profesorček, ki se je Est takoj zagnusil in sploh od odurnosti, ki se je tvorila spričo profesorja, ni mogla nič spregovoriti. Posedli so se za klopi in učenci so tkoj začeli razpravo. "Heh, bojim se, da je padel v kakšen napoj skrčevalnosti. Pazi: stoji na Veliki bukvi, velikega čarovnika." Zahehetala se je. "Kakšen defektni učitelj."
Po dolgočasni uri, kjer je Rain polovico prespala, drugo polovico pa lgedala Harryja, so končno izstopili iz učilnice. "Bedna ura," je zazehala Rain in palico zatlačila v žep, kjer je nato otipala košček papirčka. Začudeno ga je vzela v roke ter ga pogledala. 'Danes popoldne za sovjim stolpičem.' Najprej se je jezno namrščila. Kakšen cepec je spet to naredil. Vseeno pa jo je mučila radovenost, kaj naj bi vse skupaj pomenilo. Ko se je končala zadnja ura, se je z maslenuškom v roki odpravila v park. Sama se je spraševala, zakaj hodi tja. Le uiti bo morala kakšnemu tepcu. Pa zakaj ni nobenemu jasno,da ne misli na njih, ampak samo na Harryja? Ko je končno prispela za sovji stolp, se je zdolgočaseno naslonila na zid. Ni bilo nikogar. Srknila je maslenušek. Menda je niso naplahtali?! Besno je naredila še večji požirek in čakala.


((Tko pa je če nimaš domišljije :S))

Takoj ko se je pouk končal, je pobegnil iz učilnice. Dobesedno, saj se mu je mudilo k sovjemu stolpiču. Ko je pritekel tja, je skočil čez zidec, ki je obrobljal vrh hribčka in počepnil, da se ga ni videlo. Čez kakih pet minut je po stopnicah navzgor prišla sloka, privlačna postava, katere lastnica je bila Rain. Harry je tiho strmel skozi špranjo v zidu in čakal, da pride bližje. V roki je držala steklenico maslenuška iz katere je potegnila požirek. Nekaj trenutkov se je razgledovala, vendar ga ni opazila, zato se je naslonila na zid in si privoščila še en požirek. Nasmehnil se je, nato pa se razgledal okoli, če je bil kje kak kraj, s katerega bi lahko skočil in jo presenetil. Če bi se dvignil izza zidu, bi ga takoj videla, saj je gledala naravnost tja. Zagledal je žleb, ki je potekal ob steni stolpiča. Odpravil se je proti njemu, previdno, dokler ni bil izven njenega vidnega polja, nato pa je splezal navzgor po žlebu in stopil na ozko poličko, ki je potekala kaka dva metra nad tlemi okoli celotnega stolpiča. Pazljivo je stopal po njej, dokler ni bil točno nad njo. Režeč se je odrinil in pristal na tleh tako, da jo je gledal v obraz, saj se je med skokom obrnil za pol obrata.

Z nagnjeno glavo je mirno gledal njen rahlo jezen obraz. »Zakaj pa si tako besna?«jo je nedolžno pobaral, čeprav se mu je malce dozdevalo.

(čist wem, kko se počutš :S)

Jezno je srkala maslenušek in streljala s pogledom naokoli. Kako so se lahko tako pošalili z njo?! Že je hotela besna oditi, ko je nekaj skočilo pred njo. Opazila je črne lase in živo zelene oči. Harry. Odprla je usta, nato pa ga takoj prestrelila s pogledom. "Le zakaj? Lahko bi mi vsaj povedal, da boš to ti," je hladno siknila, kot bi pozabila na to, da ga je pred kakšnimi tremi urami še divje objemala. "Mislim, norca se delaš iz mene. Izkoriščaš to da sem... da sem..." Stavka ni morala dokončati. Namrdnila se je. Stopila je naprej in se ustavila po nekaj korakih ter se sesedla na travo. "Egoist," je mrmrala. "Ne morem verjeti, da mi to delaš." Nato je počasi vstala in šla proti njemu. "Prav... Bučman si veš? Mislim, ne vem, zakaj mi nisi sporočil, da si to ti." Zmajala je z glavo. "Lasje ti štrlijo," je komentirala njegovo pričesko, ki se je od skoka nekoliko razmršila. Hitro mu jih je preuredila, da so vsaj približno spodobno stali. "Hm. S kakšnim namenom si sploh me povabil? In prosim, usediva se na tole ljubo travico, saj je velika verjetnost, da bi te premlatila v stoje."


((butasta. nedomišljija.))

Ko je videl njen jezni in razbesnjeni pogled, je bušnil v smeh. Izgledala je kot, da bi se ji nad glavo oblikoval temen oblak dima, ki se ji je privalil iz ušes, iz katerega so sedaj švigale strele. Glede na to, kako je izgledala, ji tega raje ni omenil. Samo živahno se ji je nasmehnil in jo prijel za dlan. »Daj no, ne kuhaj mule. Samo hec je bil. Zanimalo me je, če boš sploh prišla.«nagajivo se je nasmehnil. »Če ne bi, bi te pač povabil kar ustno.«.

Sesedla se je v travo, se zazrla vanj, nato ap nekaj opazila in se zopet dvignila na noge. Stopila je k njemu in nekaj zagodrnjala o njegovi pričeski. Zavzdihnil je in ji pustil, da mu je popravila lase, ki so mu segali le nekaj preko ušes. Ko se je obrnila, si jih je spet malce razmršil in si dva pramena spustil na čelo. Sedel je poleg nje v travo in se zato začel smejati, ko je rekla, kaj mi bo storila, če bosta ostala na nogah. Zmajal je z glavo in objel svoja kolena, kot je to storila ona. Načel je popolnoma navadno temo, ki je zadevala šolo in pričela sta klepetati. Čez nekaj časa je previdno zmuznil eno roko na travo za njenim hrbtom. Ko je minilo nekaj minut, jo je nežno in kolikor je mogel neopazno, ovil okoli njenih ramen. Njena postava je bila vitka in zdela se je krhka, čeprav je bil povsem prepričan, da je lahko namlatila kakšnega nič hudega slutečega fanta. S prsti je nežno božal njeno ramo in se pogovarjal z njo.

(okeii, fulla nimam nč idej. :/ tko d...b. ma nwem, mogoče bi hmal šli u drugi letnik? xD )

Ob njenem srepečem pogledu je bruhnil v smeh. "Zloba," je zamrmrala Rain in napela čeljust. Komaj se je zadržala, da ga ni kresnila po licu s svojo majhno dlanjo. Vsi njeni nameni pa so izpuhteli, ko jo je prijel njeno dlan. Bila je mrzla, tako mrzla, da je Rain zmrazilo, saj je bila sama od jeze precej pogreta. Zagledala se je v njegove stekleno zelene oči in se komaj pripravila do tega, da ga je vsaj nekako poslušala. "Mhm," je rekla. "Zanimalo te je, če sem naivna. Solit se pojdi." Poskušala je ohraniti jezen ton glasu, kar pa ji je z besede v besedo manj uspevalo.

Sesedla sta se v travo in Harry je začel govoriti o šolskih temah. Est je začela dajati pripombe in kmalu se je začela cela poglobljena debata. A Rain ni opazila, da on ni bil tako zelo poglobljen v debato kot ona. Tudi ni opazila, da je roko stegnil čez travo okoli nje, po nekaj minutah pa jo je dvignil in jo počasi ovil okoli nevedeče se Ester. Ta tudi čutila ni tega. Imela je veliko pomankljivost in sicer to, da če se je poglobljila v kako stvar, ni mogla spremljati in ne čutiti drugih. A jo je nekaj premotilo. Harryjevi lasje. "Hej!" je odsekano izjavila. "Tvoji lasje so spet taki kot prej! Mislim, obupen si!" hotela se je obrniti stran od njega, a ji je nekaj preprečilo. Začudeno je obrnila glavo in opazila njegovo roko, ki ji je vila prek njenih ramen, njegova dlan pa je božala njeno ramo. Nekaj časa je hipnotizirano opazovala dlan, nato pa ne da bi se zavedala, svojo roko približala njegovi oviti okoli ramena. S prstom se je previdno dotaknila zgornjega dela njegove dlani, ter ga nato, kot bi se spekla, hitro odmaknila. Nato se je še enkrat dotaknila, ter obstala. Obrnila je glavo in nevtralno pogledala v njegove zelene oči. Dolge minute je samo strmela vanj, kot ne bi vedela, kaj počne. Ni se zavedala več, kaj počne. Sploh ni več vedela. Samo videla je, kako se njen obraz približuje njegovemu. Od samega navala čustev, ki so planila v njeno glavo, se ji je vrtelo. Ni znala prenašati čustva. Niti malo ne. In nato... je počilo. Rain je čutila, kako je odletela nazaj v travo. V glavi jo je zabolelo in previdno si jo je potipala. Zmedeno se je ozrla naokoli in zagledala tistega... šestnajstletnika, ki se je sedaj delal, kot da nič ni videl ne opazil. V glavi ji je začelo vreti. Najprej se jima je smejal v sobi, nato pa ju je še spravil narazen ko... ko... Besno je prekinila misli in se pobrala popolnoma razkuštrana, a jezna. Z odločnimi koraki je stopala proti jezeru, kjer je stal tisti neumni Spolzgadovec. "Smo se prišli posončit, kaj?" ga je poskušala veselo pobarati. "O, ja seveda," je odgovoril. Kreten. "Ti je vroče? Sonce in to..." Pogledala je v zrak, kot bi ocenjevala temperaturo. "Mhm," je rekel. Iz glasu je bilo čutiti, da si vedno manj želi Estine družbe. Ester mu je prijazno pokimala, se obrnila in ko si je Spolzgadovec le za hipec oddahnil, se je obrnila, ga prijela za teme, se z vso silo vrgla nanj, ter ko je padel pod njeno težo, pritisnila glavo v vodo. "Ti...! TI si boš drznil?!" je zarohnela in stopila nanj, ter z enim stopalom držala njegovo glavo pod vodo. Njegove roke so panično pljuskale po gladini in poškropile ubogo Rain, da je bila že vsa premočena. "Ne boš več prekinil česarkoli, sva se razumela?! Čene bom naslednjič z lahkoto naredila to, da te bom za hipec prepozno potegnila z vode." Nato je skočila z njega, ter ga utrujenega pustila, naj se znajde kakor hoče.
Jezna in popolnoma premočena je hitela proti Harryju. "Harry, oprosti mi za tole," je spregovorila z jezo in žalostjo obenem. Nato je začela hitro in brez prwestanka govoriti: "Zares mi je grozno, kar je naredil ta kreten in žal mi je, ker si moral gledati ta prizor, ampak se ga boš moral navaditi, saj jaz nisem uboga Gryfondomka ali Pihpuffovka. Najbolj grozno pa mi je, da sem se včeraj tako obnašala, tako neumno in trapasto, ampak ne vem, kaj naj sploh naredim, ker sploh ne vem, kako mi lahko pomeniš nekaj, kar mi drugi ljudje ne. In ne morem verjeti, da mi sploh kdorkoli kaj pomeni. Ti si edini ki mi karkoli in zmedena sem nad sabo, povrhu vsega pa še razočarana in... in..." S širokimi očmi se je ustavila in odprla usta. Ni mogla verjeti, da je dobesedno povedala vse, kar je vrelo v njej. In priznala je, da ji je žal. Tega vendar ni bila sposobna. Presenetil jo je njen izbruh občutkov. Govorila je tako hitro, da je sama sebe še komaj sploh kaj razumela. Ampak to ni pomenilo, da bi bila sedaj boljši človek. Ne. Bila je še vedno kruta in zlobna kot je bila pred to izpovedjo. To je ni mogel spremeniti nihče. Bistvo je bilo, da ji je nekaj na tem neumnem svetu pomenil samo Harry. "Kaj... če bi šla v dnevno sobo?" je vprašala s trdim glasom, ki ni hotel poslušati ugovora.

((ma, kr neki sm pisala. bedno je. pejmo že v drug letnik za božjo volo -.-))

Ni mogel zadržati nasmeška, ko je izgubljala potrpljenje z njegovimi lasmi. Bil je presenečen,d a ni opazila njegove roke, ki je počivala na njenih ramenih. Zdelo se je, kot da bi jo to,d aje opazila njegove lase, vrglo iz nekega transa, v katerem se je znašla. Videl je, kako se je počasi ozrla proti njegovi roki, ki je nedolžno počivala na njeni rami. Čisto počasi je iztegnila svojo roko, in se z enim prstom dotaknila njegove dlani. Zdelo se mu je, kot da bi ga za trenutek speklo. Bil je presenečen nad občutkom, ki ga je prevel ob njenem dotiku. Bilo je drugače kot zadnjič, ko sta se samo igrala drug z drugim. Strmel je v njene oči, ko je zopet iztegnila roko in jo tokrat obdržala na mestu. Njena koža je bila prijetno topla na dotik vendar ga je bolj grela od znotraj. Ko jo je gledal, so ga prevevala njemu neznana čustva, ki jih ni poznal. Slišal je že zanje. Imenovala so se ljubezen. Sedaj je razumel, zakaj se ljudje včasih tako čudno obnašajo, ko so zaljubljeni. Bilo mu je popolnoma jasno.

Nenadoma je ugotovil, da se njuna obraza počasi zbližujeta. Priprl je veke v pričakovanju neizbežne prelomnice v njegovem življenju, ko se je nenadoma razlegel pok in zadela ga je skeleča bolečina. Trdo je priletel v tla, vendar se je hitro pobral, da bi videl izvor uroka. Tam je stal, isti spolzgadovec kot včeraj, ki se jima je sedaj prikrito režal. V Harryju je prekipevalo, vendar se je tedaj na noge spravila že Rain in divje ter besno odkorakala proti nesramnežu. Ko je prispela do njega, se je delala, da ni nič narobe. Videl je, kako ga je narejeno nedolžno ogovorila. Videlo se je, da si je fant oddahnil, ker se mu je zdelo,d a se je izmaknil kazni. Že ji je obrnil hrbet, ko ej nenadoma planila nadenj in ga z glavo naprej potisnila v blatno jezersko vodo. Veselo se je nasmehnil, ko je videl, da se Rain kar peni od besa. Zdelo se je že, da bo pustila, da se spolzgadvec utopi, ko ga je končno izpustila in se, vsa premočena,vrnila k njemu.

V mokri obleki je izgledala še lepša in privlačnejša, kot prej. Ko jo je pogledal, je njegovo telo prevzel električni sunek, ali, vsaj tako je on to občutil. Nenadoma je spregovorila "Harry, oprosti mi za tole," je dejala z jezo in žalostjo obenem. Nato je začela hitro in brez prestanka govoriti: "Zares mi je grozno, kar je naredil ta kreten in žal mi je, ker si moral gledati ta prizor, ampak se ga boš moral navaditi, saj jaz nisem uboga Gryfondomka ali Pihpuffovka. Najbolj grozno pa mi je, da sem se včeraj tako obnašala, tako neumno in trapasto, ampak ne vem, kaj naj sploh naredim, ker sploh ne vem, kako mi lahko pomeniš nekaj, kar mi drugi ljudje ne. In ne morem verjeti, da mi sploh kdorkoli kaj pomeni. Ti si edini ki mi karkoli in zmedena sem nad sabo, povrhu vsega pa še razočarana in... in..." S širokimi očmi se je ustavila in odprla usta. Osuplo jo je gledal. On sam prav gotovo ne bi bil zmožen take izpovedi. Še posebej ne opravičila. Vendar se je njegov jezik, kot da bi hotel dokazati nasprotno, ravno tedaj zganil »Tudi meni je žal, da sem bil tak kreten včeraj, ko sem te zafrkaval. In...in...tudi ti mi pomeniš več kot kdorkoli drug.«je dokončal s šepetom. Previdno je pristopil do nje in svoje roke ovil okoli njenega premočenega telesa. Na uho ji je nežno zašepetal »Ljubim te.«