Dvorana Skrivnosti

Tako lep in tako popoln, kakor je bil. Bila je tako prekleto srečna, da ga je imela. Vedela je, da se je tista vzhičenost že davno utrdila in se prevesila v močno ljubezen o njega. Z jeklenimi vezmi sta bila povezana med sabo in nerazdružljiva. Največ ji je pomenilo to, da ga je videla srečnega. Srečnega z njo. Nasmehnila se mu je in še vedno ovijala roke okoli njegovih ramen. "Pridi. Tvoje darilo čaka," je rekel z jasnim, prelepim in globokim glasom. "Jooj, vi pa vaša darila," se je rahlo nasmehnila, nato pa mu namenila opravijoč nasmeh, ko je pokazala na pižamo, češ da še ni oblečena. Skočila se je preoblečt in nase navlekla kavbojke, ki so lepo poudarjale njeno telo in majico. Nežno jo je povlekel za sabo.

Prišla sta v stranišče in Rain se je ravno spraševala kaj namerava, ko je njen pogled zamotil duh dekleta z velikimi očali, ki je bilo videti pretirano nesrečno. Rain je privzdignila obrvi, ko je tiho javkala tam na polici in vedela je, kdo je to. Javkajoča Jane, ki ji je Rain pred štirimi leti zabrisala knjigo v glavo. Zavila je z očmi in nato pogledala Harryja, ki je stal pred umivalnikom in pogledoval kovinski znak na pipi. Ko je mislila stopiti bližje, jo je zaustavil zvok, ki se je razlegel iz njegovih prsi. Bil je sikajoč, drezal je v kosti in poganjal kurjo polt po koži. Umivalniki so se začeli premikati naprej in nastal je vhod. Vhod po cevi. Rain je nežno prijela Harryjevo ramo. "Kako to, da si luskust?" je počasi vprašala. "Ma saj je vseeno." Harry je nekako nakazal, da more po cevi. "Grozno," je komentirala, nato pa vseeno previdno zdrsela vanjo. Potegnilo jo je navzdol, globoko navzdol pod Bradavičarko. Pristala je na nogah, saj je nekako ugotovila, da se bo pod njo znašlo kaj groznega. No, ne groznega, ogabnega. Človreške kosti. Med tem, ko si je čistila palico je navzdol pridrvel še Harry. "Hej, ljubček," je rekla Rain, ter počakala, da se je še on otrkal. "Mislim, da morava tja, imam prav?" Potegnila ga je skozi kameni vhod in hodila sta dalje. Nato sta prišla do železnih vrat, obdanih z železnimi kačami. Harry je prišel naprej in spet siknil nekaj v kačjem jeziku, a Rain je bila tokrat pripravljena in vsaj kurje polti ni dobila. Videla je, kako so se kače vdale in odprle vrata. Odprla je usta in stopila bližje novemu prostoru. Širokih oči se je zastrmela v prelepo dvorano. Bila je naravnost občudujoča, starodavna, čista, mogočna, z velikimi stebri. Rain je skočila iz roba vrat ter pristala na zloščenem marmorju. Dotaknila se je stebra in se nato zazrla v Harryja. "To je... neverjetno," je tiho izdihnila, a njen nežen glas je odmeval po dvorani, ter ga precej polepšal. Nato je počasi stopila do Harryja. "To je najlepša stvar, ki sem jo kadarkoli videla... Po tebi." Nežno ga je pobožala po licih, ter nato z dlanjo zdrsnila na njegov tilnik. Z drugo je naredila enako in ga nato poljubila. Najprej nežno, nato pa ga je poljubila močneje in previdno poiskala njegov jezik s svojim. Mogoče pa je Harry tudi predvidel, kaj se bo tukaj notri dogajalo. Ob tem se je rahlo nasmehnila in ga poljubila še globje, z vso strastjo, ki se je nabirala v njej.

Poiskal je pipo z znakcem spolzgada ob strani in nato preprosto zasikal "Odpri se." Kaj pa je umivalnik mogel drugega, kot da ga je ubogal in tako se je vse skupaj razmaknilo. Umivalnik pred njim se je pogreznil v tla in pred njim je zazijal temen tunel, ki je vodil pod Bradavicarko. Z zanimanjem se je zazrl v temo, nato pa se je namuznil in dejal "Dame prve." Ko se je Rain spustila v temo, je Harry pocakal, da je slisal, kako je pristala, nato pa je se sam skocil v tunel. Po hitrem in dokaj kratkim spustu je lahkotno pristal na kupu necesa skrtajocega in lomecega se. Namenil je pogled tistemu, na cemer je stal in z mesanico zanimanja in gnusa ugotovil, da so pod njim cloveske in zivalske kosti. Ko se je ozrl proti Rain, ni izgledalo, da bi bila ona kaj bolj navdisena nad trenutno okolico, zato sta se odpravila dalje, skozi kamniti prehod. Po nekaj minutah hoje sta prisla do naslednjega tunela, katerega vhod je zapiral velik zelezen pokrov. Na njem je bilo sedem kac, ki so preprecevale odpiranje. Harry je se enkrat ponovil sikajoci besedi in kace so zdrsnile vstran. Splezala sta skozi kratki prehod in na drugi strani skocila v velicastno dvorano. Po njej so bili posejani stebri in ob straneh so iz nje vodili vodovodni kanali. Na sredini je bil med stebri prehod, ob vsaki strani pa izklesane kacje glave, z odprtimi celjustmi. Na zadnji steni dvorani je bila izklesana glava ustanovitelja njunega doma, Salazarja Spolzgada. Rain je tudi sama z obcudovanjem opazovala dvorano. Koncno je tiho zasepetala "To je...neverjetno."njen glas je odzvanjalod stebrov. Stopila je do njega in dejala "To je najlepsa stvar, kar sem jih kdajkoli videla...po tebi."je hudomusno dodala in ga objela. Tudi sam je svoje roke ovil okoli nje in nato so se njune ustnice staknile. Najprej ga jepoljubila nezno, nato pa sta prepletla jezika in Rain se je se bolj privila obenj. Imel je kar precej obcutek, da ima Rain ze precej zlobnih planov na zalogi. Z zadovoljnim nasmeskom jo je pritisnil ob najblizji steber in svoje roke prestavil nizje po njenem vitkem telesu.