Velika dvorana

Visoka profesorica se je kmalu vrnila in jim povedala, da lahko vstopijo. V koloni po dva in dva so odšli za njo in se ostavili pred dvignjenim podestom. Na njem je stal trinožni stolček, na njem pa star, razcapan in zakrpan klobuk. Ženska je stopila za stolček in jim povedala:''Klicala vas bom po imenih in vsak boo prišel sem. Na glavo mu bom poveznila klobuk, ki mu bo določil dom.''. Dvignila je klobuk in pod njim je bil dolg pergamentni zvitek. Vzela ga je v roke.

~Pri jezeru~

Počutila se je utesnjeno, ko sta s Harryjem zlezla v prost čolnič. Skoraj prost. Nasproti njiju sta sedeli dobrovoljni deklici, s kotičkom očesa pa je opazila, kako se je črnolasec nagnil nazaj, kot bi smrdeli. Ni se bila sposobna nasmehniti ob njegovem početju, saj si je preveč dajala opravka s tem, da bi pozabila na mrzlo brozgo, ki jih je obdajala. Živčno je pokimala dekletoma in nato so njene oči same od sebe zdrsnile k vodi. V grozi so se ji oči razprle in zaprepadeno je opazovala navzdol. Spominila se je, da je morda Harry rešitev njenega buljenja v vodo, a potem bo buljila njega. Pogleala ga je in ugotovila, da jo je opazoval že prej z nasmeškom na obrazu. Ni mogla pogoltniti svojega karakterja zato se je zasrepela vanj. Bližali so se ogromnemu gradu. Občutila je neverjetno olajšanje, ko je stopila iz čolniča. Nato je poiskala bodočega Spolzgadovca in ga še vedno s hladnim pogledom - čeprav že zdavnaj ni bila jezna na njegovo obnašanje in to se je videlo - za kratek čas ošinila, nato pa stopila z njim v grad.

~Velika dvorana~

Stopila je v prelepo ogromno dvorano s štirim omizjem in seveda omizjem za profesorje. Še vedno močno ob Harryju je korakala naprej in opazovala začaran strop, ki je bil tak kot nebo nad njimi. Postavili so se pred klobukom Izbiruhom in profesorico, ki se je klicala McHuddura oziroma je bil to njen priimek. Najprej je poklicala dekle, ki se je jo je bežno spomnila iz čolna. Sedla je na stolček in klobuk jo je razvrstil v Drznvraan. Nato je poklicala Harryja. Ni mogla verjeti svojim očem, kako mirno in elegantno je stopil k stolu. Bil je tako osupljiv, da je morala za kratek trenutek odvrniti oči od njega, da je ne bi vse skupaj preveč prevzelo. McHudurra je prebrala njeno ime in najprej je pobuljila, nato pa umirjeno stopila do stolčka in se usedla. Nakremžila se je, saj klobuk ni ravno opojno dišal, splo pa se je malo preveč nalezla Harryjevega omamljivega vonja. Resno jo je zaskrbelo, ko je bil Izbiruh tako dolgo tiho.Začutila je neverjetno olajšanje, ko je se je odločal med dvema zanjo najboljšima domovoma. Nato je vzkliknil: "Zloba prevladuje. SPOLZGAD!!!" Previdno si ga je snela iz las, da si ne bi poškodovala fige in nato elegantno stopila za Spolzgadovsko omizje, kjer so jo navdušeno sprijeli pripadniki tega doma. Zelo pozorno je gledala, da se je usedla zraven svojega črnolasega sošolca. Namenila mu je droben nasmeh in nato umaknila pogled, da je ne bi njegova podoba prevzela.

((evo, hitr napisala z očijevga računalnika XD))

Na levi in desni so se raztezala dolga omizja za domove, na koncu dvorane pa častno omizje za profesorje in ravnatelja. Tesno nagneteni skupaj so se mogli postaviti v vrsto. Tik ob njem je bila Rain, za katero se mu je zdelo, kot da je hladna kot mrzlo pivo. Sam je bil podobnega razpoloženja. tako ali tako je vedel, kam bo prišel, saj je svoj ledeni karakter poznal do obisti in v njem ni bilo niti kanca dobrega. Preko ramena se je zazrl v Rain in se ji kratko nasmehnil, nato pa je profesorica, ki je stala na dvignjenem odru, poklicala njegovo ime. Stopil je iz vrste in se sprehodil do McHudurre, kolikor je mogel elegantno. Sploh ni vedel, zakaj se tako obnaša. No sicer je bil tako tudi ponavadi, ampak zdelo se mu je, da se tokrat še bolj trudi narediti vtis na nekoga. Nanjo. je zahrbtno izpljunil njegov um. Seveda je vedel, da je to res, zato se niti ni poskušal slepiti. Prišel je do malega stolčka in sedel nanj. Profesorica je dvignila razcapani in tisočkrat zakrpani klobuk Izbiruh ter mu ga nameravala posaditi na glavo, ko je ta že zaklical »Spolzgad!«. Harry se je zopet dvignil na noge, vesel, da je izven bližine smrdečega starega klobuka ter se odpravil proti Spolzgadovskemu omizju. Sedel je na klop in čakal, da bodo poklicali Rain. Upal je, da bo šla v Spolzgad, a je lahko le čakal. Končno je profesorica poklicala njeno ime in Rain je odšla do pručke. Izbiruh je dolgo premleval in videl je lahko živčnost na njenem obrazu, končno pa se je starodavni klobuk le odločil in zaklical ime njegovega doma.

Rain je veselo prišla do mize, a se je vseeno zadržano usedla poleg njega. Nasmehnila se mu je in z veseljem ji je vrnil nasmeh. Ko so bili vsi učenci razporejeni po svojih domovih in mizah, je ravnatelj vstal in pričel z govorom. Harry ga ni zares poslušal in vse njegove besede o mu šle skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Večino njegovih misli in dejanj je bilo osredotočenih na Rain, ki je sedela poleg njega. Ko je ravnatelj končno utihnil in sedel, so se na mizah pojavile dolge vrste omamno dišečih jedi. Harry je nenadoma ugotovil, da je neznansko sestradan, zato je stegnil roke po prvi stvari, ki jo je lahko dosegel. KO je bil njegov krožnik pol slastne jedače je pograbil še vrč, v katerem je bil maslenušek in si ga natočil. Natočil ga je tudi privlačnemu dekletu poleg sebe in se lotil jesti.

Saarh je zaslišala svoje ime in drhteč odkorakala proti stolčku. Usedla se je in si nadela klobuk. ''Spolzgad ali Drznvraan?" se je vprašal klobuk. Njegov glas je bil tih glasek iz ozadja njenih misli. Nato je nadaljeval z govorjenjem: "Še ena pametna in nesramna. Ampak mislim, da boš kar DRZNVRAAN!!!'' Zadnjo besedo je zavpil in Sarah si je snela klobuk ter stekla k drznvraanovcem, ki so jo pozdravili z bučnim aplavzom, tako kot vsakega, ki je prišel v ta dom.

Učenci prvih letnikov so prispeli na drugo stran jezera in posledično na šolsko posest, kjer jih je pričakala Profesorica McHudurra, ki jih je peljala v šolo in nato v veliko dvorano. Učenci so se postavili v vrsto nato pa čakali, da jih pokličejo, da jim klobuk izbruh določi dom. Jacka so kmalu poklicali in on je pridno odšel do stola se nanj vsedel nato pa si naglavo nataknil klobuk izbruh, Ki se je adrl Gryfodom. Jack je vstal posadil klobuk nazaj na stol nato pa odšel proti Gryfindovski mizi.

Vrsta se je pomaknila naprej. Lynn je stopila na prste in pogledala prek glav sošolcev. Prizor ji je vzel sapo. V ogromni dvorani so bile štiri dolge mize, polne študentov. Na čelu dvorane je bila še ena visoka miza za učitelje. Blizu nje je stal majhen stol, na njem pa star, razcapan klobuk. A časa, da bi se Lynn do sitega načudila ni bilo, saj je profesorica že spregovorila: "Klicala vas bom. Ko zaslišite svoje ime, sedete na ta stol in si na glavo poveznete klobuk, ki bo odločil v kateri dom spadate."
Lynn je bila kmalu na vrsti. Ko si je na glavo poveznila klobuk je bila v dvorani nekaj sekund čista tišina. Potem je klobuk zavpil: "Drznvraan!!"
Lynn je veselo vstala in klobuk postavila nazaj na stol. Potem se je odpravila k Drznvraanovskem omizju, ki ji je zaploskalo naj glasneje. Tam jo je že čakala Angie.

Ko je profesorica zaklicala njeno ime se je Angie odpravila proti klobuku. Vsedla se je na stol ter si ga poveznila na glavo.
Bila je vesela, ko je slišala, da se je klobuk odločil za Drznvraan. Stekla je do omizja in napeto pričakovala, kdaj bo klobuk poklical Lynn. Končno je to dočakala in tudi njo je klobuk dal v Drznvraan. Angie je veselo ploskala in njena prijateljica se je vsedla zraven nje. Obe sta bili zelo veseli, da sta v istem domu.
Nekaj sta pojedli, nato pa jih je ravnatelj nagovoril. Angie je komaj poslušala govor, ker je bila tako zaspana.
končno so se odpravili v postelje.

V vrsti so počasi šli do trinožnega stolčka. Luciane se je ozirala okoli in upala. Bom prišla v Griffondom? Kaj če bom prišla drugam? Opazovala je kako so sošolci hodili k različnim omizjem. Vsakič ko je klobuk vzkliknil neko ime je zaploskalo eno omizje. kmalu je razumela da je vsako omizje, omizje nekega doma. Ko pa je profesorica McHudra poklicala njeno ime je Luciane počasi šla do stolčka in se vsedla. Na glavo se ji je vsedel klobuk in ni ji še dobro sedel na glavi ko je že vzkliknil:"Griffondom!" Luciane si je oddahnila in odšla k omizju ki je zaploskalo. Vsedla se je da bo poslušala še ostale v katere domove grejo pa je zraven skoraj zaspala. Ravnatelj je imel govor in Luciane se je počasi prepuščala spancu ko pa je na mizo ravnatelj naenkrat pričaral hrano je pojedla nekaj riža več pa ni spravila v sebe. Skoraj je zaspala ko so jih peljali do doma. Končno postelja.